Štajerska je drugačna
Člen 7 Avstrijske državne pogodbe izrecno govori o pravicah slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Štajerskem. Obstoj te skupnosti je bil dokončno priznan in potrjen na dunajski ravni z več desetletno zamudo s tem, da je bil sprejet predstavnik te manjšine v manjšinski sosvet. Štajerska tudi pri uresničevanju posameznih pravic zelo zamuja. Tako kljub naraščajočemu številu prijav za slovenščino kot izbirni predmet v obmejnih šolah še vedno ni mogoče, da bi pridobili učitelji poklicno dovoljenje za pouk slovenščine na Štajerskem. Absolventi slovenščine v Gradcu morajo še vedno na obvezno dopolnilno šolanje oziroma praktikum v Celovec (v slovenske šole).
Po podatkih ljudskega štetja 2001 šteje slovenska narodna skupnost na avstrijskem Štajerskem 2.200 pripadnikov, več sto učencev in učenk obiskuje slovenski pouk. »Slovenska zavest« deluje na zasebni ravni, v gostilnah, pevskih društvih ter številnih čezmejnih projektih; živi samozadostno in globoko zakoreninjena v socio-kulturnih in psihosocialnih okoliščinah obmejne pokrajine brez posebne pozornosti.
Kulturna znamenja z zgodovinskimi krajevnimi imeni na južnem Štajerskem bi imela poleg turističnega pomena (primeri iz Francije, Irske itd.) tudi poseben pomen za izvirno uporabo slovenščine; imela bi tudi močan simboličen in nad-nacionalen značaj.
Gospodarska podjetja z dobro jugovzhodno strategijo so medtem rešila težave, ki jih zakon do danes ni zmogel rešiti: v veletrgovini Hofer lahko medtem kupuješ kitajsko sladko-kislo juho ter več sto drugih izdelkov z nemškimi in slovenskimi opisi izdelkov, in to – po čezmejni logiki – tako na avstrijskem Štajerskem kakor tudi v Sloveniji.