Primeri nestrpnosti do narodne skupnosti
Danes živijo Slovenci na območju današnje Italije približno štirinajst stoletij: v pokrajini Trst, v mestu in v vseh občinah; v pokrajini Gorica v mestu, v treh pretežno slovenskih občinah in delno v nadaljnjih; v pokrajini Videm v nadiških dolinah, v Terski dolini, v dolini Rezije in v Kanalski dolini. V letih po koncu druge svetovne vojne se je veliko število Slovencev iz ekonomskih razlogov naselilo tudi v furlanski nižini.
Navzočnost Slovencev v Italiji v vseh treh pokrajinah polnopravno priznava šele zaščitni zakon št. 38 z leta 2001, ki pa ostaja do danes v glavnem še vedno nespoštovan. Slovenci na Tržaškem so bili zaščiteni že na osnovi Londonskega memoranduma leta 1954, Slovencem na Goriškem pa je nekatere pravice priznala mirovna pogodba iz leta 1947.
Pomazani slovenski napisi na tržaškem Krasu. Pomazani so navadno kažipoti, spomeniki osvobodilnega gibanja in včasih tudi nagrobni kamni na pokopališčih. Tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se primeri nestrpnosti do slovenske prisotnosti še nadaljujejo. Na pomazanih slovenskih nazivih krajev se navadno vidijo tudi fašistični in nacistični simboli, kar jasno kaže na avtorstvo vandalskih dejanj.
Neizvajanje zaščitnega zakona 38/01 s strani desničarske vlade v Italiji dejansko podpihuje nestrpnost do slovenske manjšine.